Prebujena Ona in njen Bojevnik

Dragi Moški, vem, da me ni lahko razumeti, mogoče še težje ljubiti v trenutkih, ko razpadam na kose.

Dragi Moški, vem, da te moja zgodba straši, da v njej ne vidiš logike in smisla in vem, da se čutiš v nemoči. Pa dejansko nisi. Moja duša te je izbrala, ker nosiva v sebi iste odtise bolečine, jeze in žalosti. Moja duša je izbrala tvojo kot zaščitnico in Bojevnika, ki me pobere vsakič ko padem. Moja duša te ljubi skozi življenja, ne glede na to kaj si ji storil in kolikokrat je nisi razumel, zaščitil in podprl.

Ta moja ljubezen do tebe je bila vedno neskončna. Četudi te včasih moje besede zabolijo, vedi, da vse prihaja iz bolečine moje duše in vseh trenutkov pred tem, v življenjih, kjer si me ponižal, zatrl, ubijal in zastrupljal z napačnimi idejami.

Pa vendar sva danes tukaj, skupaj. Zato, da skupaj pozdraviva rane najinih duš in se zazreva v vse globine svojega obstoja. Moja bolečina je tvoja in tvoja je moja. Četudi sva dve ločeni osebi, naju je Vesolje združilo, ker sva si v ranah podobna, ker si deliva iste preizkušnje in ker si morava, drug drugemu, vrniti, vse tisto, kar sva si vzela.

Vzel si mi moč, mojo vlogo, vzel si moje otroke in pravico do besede. Vzel si mojo celotno žensko naravo in jo strl v primež laži in obsodb. Nisi videl in čutil moje veličine v katero nisem zmogla verjeti niti sama. Zato sem te izdajala, zapirala srce in ljubezen, živela v strahu pred teboj in bežala. Toliko sem kriva kot ti pa sploh ne gre za to.

V nekem trenutku se je plašč ljubezni prelevil v vse tiste izkušnje od prej in prišla je moja jeze do tebe. Izkušnja, ki me je čakala, je bila težka. Sprati iz sebe vso to jezo in ozavestiti vse lekcije in strahove, kjer zdravim oba in od tebe pričakujem samo tvoj varen pristan in prostor – prostor v katerem sem lahko jezna, žalostna, lahko brcam in se jezim, lahko kolnem, tolčem po steni, trepetam, jočem,…Prostor v katerem lahko izražam vse kar ni ljubezen do tebe.

Zrcalo sva si, dragi Moški. Toliko prezira kot ga čutim sama do tebe, toliko ga ti do mene. Prelagaš te občutke in se jim izogibaš, ko bi lahko skupaj rastla in se veselila napredka. Sedaj ti držim ta prostor, ker razumem kaj pomeni in koliko. Držim to svetost tega prostora, da boš lahko zdravil svojo dušo in ozdravljen spet prišel nazaj k meni.

Dragi Moški, veliko bolj zemeljski si kot jaz, jaz pa sem na drugi strani veliko bolj odprta za druge resnice, ki nama obema lahko pomagajo na poti rasti. V kolikor ni razumevanja, naj bo zgolj prostor - mir, odmaknjenost, kjer lahko sem kar sem, brez sodb in prepira, brez grdih besed in solz. Samo sprejemanje občutkov, ki rastejo v meni in zorijo tudi v tebi.

Moja pozdravljena duša lahko ljubi tvojo samo če sva oba čista in v energiji ljubezni. Preteklost in vse z njo tukaj nima več prostora. Prostor, ki sem ga držala se lahko ob dolgem čakanju zapre, kajti sedaj se ljubim dovolj, da si dovolim samo tisto, kar si zaslužim, resnično. Razumem kdo sem in kaj nosim v sebi in dobro vem kaj prinašam, v odnos, med ljudi, v družbo. Sence preteklosti so izginile in temo je zamenjala svetloba. Namen je bil, da mi slediš. In tisti prostor, ki bi ga moral držati za mene, si ozavestil veliko prepozno in spoznanje, da sva zgolj karmična šola, boli. Vse si mi, ampak moja duša te ne izbira več. Moja duša hrepeni po tistem prostoru, ki je poln brezpogojne ljubezni. Hrepeni po podpori na vseh nivojih, hrepeni po energiji, ki je prijetna, prijazna, ljubeča, brez strahov, pričakovanj in zahtev. In spustila sem željo po tem v vesolje. Željo po partnerstvu, ki me vidi v dušo, po človeku, ki želi vedeti vse o mojih bolečinah, da bo vedel kako me ljubiti.