Jaz in moje prednice. Ledene kraljice. Kurbe in nune. Vse in nič. Nasproti nas pa četica moških. Gledajo nas poželjivo, veselo, z ljubeznijo v srcu. Zmrdujemo se nad tem pogledom. Ah, spet hočejo samo tisto. Moški pač! Žalostne, zaprte, hladne, med oklepi in zidovi, popolnoma nesrečne. Želja po njih, moških, pa tli globoko v nas.

Strah, da nam kaj naredijo. Strah, da nam storijo kaj proti naši volji. Strah, da nas zaprejo, omejijo,…Strah za strahom, jeza in žalost. Med njimi in nami pa veliki in visoki zidovi. Čutila sem hlad, žalost, jezo, obup…in skoraj vse moje prednice so jokale. Poglej kaj vse so nam storili, so mi pravile.

Na drugi strani pa zavedanje – poglejte kaj jim delate, drage ženske? Ne spustiš ga k sebi! Iz strahu in jeze ga kaznuješ! Kaznuješ ga za vsako prednico, vsako dejanje, ki ni bilo storjeno iz ljubezni, za vse, kar je bolelo.

Ne čuti se ljubljen. Odbijaš ga! Razumi, da ni kriv sam, da se tako obnaša. Razumi, da za vsako njegovo dejanje in grdo besedo, stoji tvoja bolečina in tvoj strah. Ti si tista, ki ga lahko stopi. Ti si tista, ki iz njega lahko naredi pravega moškega.

Oh, saj mamo je že imel, se spet zmrdujejo. Ja…

Danes se medsebojno vzgajamo. Skupaj rastemo v prave moške in v prave ženske. Skupaj tako, da kot družina, postanemo močni in neomajni.

Sistem je vrednoto družine razbil. Podpira ločitve, homoseksualnosti (nima nič proti) in vse, kar družino slabi. Resnica pa je, da sta prava družina lahko sami pravi moški in prava ženska. Samo onadva ustvarita novo življenje. In ko ženska prevzgoji sebe v pravo Žensko, prevzgoji s svojo ljubeznijo tudi svojega moškega. Ko stopi iz sebe še zadnji strah pred njim, še zadnji kanček jeze in žalosti svojih prednic, se preobrazi v Boginjo.

Hodim med enimi in drugimi. Začutim zidove in jih podiram. Vedno bližje smo si. Vedno bolj se čuti ljubezen in sprejemanje, toplina, mehkoba in poželenje. Kaj je lepšega od moškega, ki si te želi? Pa znamo uživati v tem poželenju? Se mu znamo predati po 20 letih skupaj? Ja, če ne gojimo drugega kot čisto brezpogojno ljubezen. In za to je potrebno delo. Za dober odnos ljubezen ni dovolj. Vsak odnos pomeni delo na sebi, tako ali drugače. In ženske večkrat »pojamramo«, da Oni ne delajo nič na sebi. Dajmo prvo sebe na pravo mesto. Takrat bo takoj jasno ali smo s pravim ali le ta še pride. Ko zares zmečemo iz sebe vse oklepe in maske in samo smo to kar smo – takrat je šele jasno kdo nas zares ljubi in koga zares hoče naše srce.

Kajti potem….

Poželenje ostane, spolnosti pa je manj, kajti ples dveh čistih duš je stalen ples ljubezni, intime in dotikov. Vse samo poje spev ljubezni in pogojev, pričakovanj ni več. Pride svoboda v odnosu po kateri hrepenita oba.

Vendarle so stopili skupaj in se objeli. Jokali so samo še od sreče. Moški so vriskali in ženske so bile končno spet srečne. Kako dolgo so iskale to sreče na vseh koncih in krajih. Kako hvaležne so mi moje prednice za to veliko delo. Vsaka je na svojem mestu, v drugih dimenzijah, s svojim moških, v energiji čiste ljubezni. Stojijo za menoj kot moja najboljša podpora.

Od mene pa pade spet nekaj tiste teže, ki v bistvu sploh ni bila moja. Stopim do svojega moškega in ga objemam z vso ljubeznijo. Smeje se. Obožuje me. Njegova kraljica sem. Svobodna sva. Skupaj svobodna.