Iz ene mame na drugo…

Iz ene ženske na drugo…

Iz mame na hčerko…

Iz očeta na hčerko, sina…

Vse se preliva iz generacije v generacijo…
Kaj se dogaja se sprašujete?

V vrsti stojijo predniki…vsi, od prvega do zadnjega in čakajo na odrešitev. Čakajo na dejanja ljubezni, ki jih bodo osvobodila.

Iz ene zlorabe v drugo…

Iz enega tepeža v drugega…

Punčka, fantek…malo bitje…dojenček. Vsi.

Vsi so bili del tega…krutega učenja o življenju, o odpuščanju, razumevanju, o ljubezni kot edinemu zdravilu.

Stala sem tam v bolečinah…vse se je stekalo skozme in jokala sem.

Od jeze…

Od žalosti..

Ker nisem bila potolažena….objeta….razumljena…

In vse te resnice…in vse te težke in krute zgodbe…

Še danes ne vem kako sem zmogla…in se čudim svoji moči.

Prekleta sem, sem večkrat pomislila.

Ampak to prekletstvo je blagoslov.

Izbrana sem, da rešim, rešujem vse svoje….od očeta…od mame…po vseh straneh sorodnikov so prihajali.

Dedek ubit v vojni…

Stara mama izmučena od srčnih ran…

In vse te sirote…splavljeni otroci…nezaželeni…hlapci in sirote…

Vsi so me čakali…in vsa njihova bolečina je padla name, kot največja skala.

Nosila sem velika bremena…moje telo se je zvilo…v hrbtu pa bolečina kot je ni….saj sploh ne vem kako sem živela…bila sem sama v svojih bolečinah…čisto sama…in četudi je za mano stala cela vojska prednikov….sem bila sama in joj, le kaj bi takrat brez tistih redkih, ki so razumeli mojo bolečino….le kaj…ne, niso mi je vzeli, nemogoče….so mi pa pomagali razumeti od kje prihaja in kaj pomeni…pomagali mi razumeti in naučiti kako se jo rešiti.

Ja, vsak nosi svoji križ. Nikomur ni lažje kot drugemu…vsi smo na istem…

In bistvo je razumeti. Ko razumeš ne rabiš nič več drugega…

Ne odpuščati…se jeziti ali jokati…z razumevanjem življenja in kroga duš se ti odpre čisto novi svet dojemanja in manifestiranja.

Kot blagoslov pride vsa ljubezen prednikov. Tukaj so, z mano. Najmanj 300 jih je. In vsi navijajo zame. Ko sem žalostna me objemajo…ko se jezna me mirijo in božajo….ko sem osamljena pojejo z mano….in ko sem nerazumljena me poslušajo.

In moje prednice so danes oblečene kot Boginje. Plešejo ob jezeru in se zabavajo. Ni jih več strah! Svobodne so. In skupaj z mano ustvarjajo z blagoslovi vesolja v brezpogojni ljubezni. Oblečene so v dolga krila in na sebi nosijo čudovit nakit. Žarijo. Srečne so. In tako zelo ponosne so name.

In potem vsi ti otroci. Igrajo se brezskrbno. Siti, oblečeni, ljubljeni in tako zelo srečni.

In tam so moški. Z občudovanjem gledajo svoje Boginje in se jim klanjajo. Ženske pa jih zato častijo in ljubijo, razvajajo in pustijo v svoje templje užitkov.

In spet je vse tako kot mora biti.

Moja hrbtenica je brez bolečine. Moje telo je ravno in drža ponosna. Poleg mene je malo ljudi, ampak prihajajo novi. Ostali so samo tisti čistega srca in namena.

In danes je eden prvih pomladnih dni. Simbol zmage svetlobe nad temo. Ko vsi čutijo svet v temi, jaz vidim luč. Vidim in čutim velike premike. Svet se zdravi. Tako kot so se zdravili moji predniki, kot sem se zdravila jaz, se danes zdravi mati Zemlja.

Kot velika Boginja je. Nabreklih prsi in odprtega srca. Še vedno nosi bolečine, ampak se že smeji. Smeji se pogumnim in jih podpira. Čaka na svetlobne dušice, da jih opolnomoči. Čaka, da ljudje spregledajo in dojamejo moč, ki jo imajo.

Čaka na velik premik naprej…čakala ga je tisočletja…in mi skupaj z njo. <3